nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Ciklus, ki ga je (eden izmed nagrajencev lanskega Emzinovega natečaja za fotografijo leta) pripravil za svojo prvo samostojno razstavo v Ljubljani, je pravcata mala antologija sodobnih fotografskih artikulacij upodabljanja telesnosti, obvladane z nespornim métierskim znanjem, skozi katerega pa preseva nagnjenost k estetiziranju, tu pa tam stopnjevanemu do artizma, ki niti ne skriva, da je samemu sebi namen. Prav tako neskrit pozornemu očesu je tudi avtorjev oblikovni in tipološki eklekticizem, ki se navdihuje tako pri svetovnih klasikih erotične fotografije kot pri nekaterih slovenskih predstavnikih te zvrsti - zlahka se spomnimo, recimo, vsaj posameznih posnetkov Toneta in Jenda z začetka 70. let.
Telo v prostoru, telo v slikarski mizansceni, kjer sta v ospredju uravnoteženost kompozicije in razkošje svetlobnih odtenkov v sofisticiranem dekorju (pri čemer se nam spet ponujajo primerjave s tematsko podobno naravnanimi slikami Španzla in Zdovčevimi fotografskimi
predlogami zanje, prav tako iz sedemdesetih), telo kot ekran, na katerega se projicirajo sence (déjà vu pri Jeanloupu Sieffu) so Gregoričeve najpogostejše variacije in preigravanja že evidentiranih rešitev znotraj izbranega ikonografskega okvira.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani