nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Pri Magrittu izstopata zlasti letnici 1926 in 1928, ko je v avtorjevem opusu uglašenost s poetiko nadrealizma najbolj razvidna in je mogoče potegniti vrsto vzporednic med njegovim ustvarjanjem ter slikarstvom kakega Ernsta in Salvadorja, čeprav je sicer izhodišča njegove likovne govorice primerneje iskati pri Giorgiu de oziroma pri tistih zastavkih, na katere se je sklicevala t.i. pittura metafisica. Toda bolj kot formalni vidiki Magrittovega slikarstva, sočasni evropski vzgledi in vplivi, pod katerimi se je konstituiralo, je raziskovalce, še bolj pa konzumente njegovih podob zanimala umetnikova ikonografija, zaznamovana z nekaterimi konstantami (polcilinder, antični kipi, ptice, jabolka in legendarna »pipa, ki ni pipa«), ki se v različnih kontekstih in kombinacijah pojavljajo na številnih njegovih bolj ali manj razvpitih podobah. Fetišizirani predmeti, ki sestavljajo magrittovski besednjak, se na slikah pogosto pojavljajo skupaj z naslikanimi napisi, paradoksalne povezave
mimetičnih upodobitev in izbranih besed oziroma fraz pa se pretvarjajo v pomenske rebuse, na katerih temelji retorična sporočilnost umetnikovega opusa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani