nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
se je npr. razvil v značilnega velikomeščanskega portretista (kar je spet presenečenje, saj takšne označbe ob njegovih slikarskih sodobnikih kljub temu, da jih je vsaj nekaj nedvomno poskušalo doseči takšno raven, praviloma ne moremo uporabiti), v nič manj značilnega realista, in pa sta vsaj v zgodnjih delih očitno sledila novejši simbolistični modi. Po svoje še bolj privlačni pa so seveda tisti, ki so nihali med več možnostmi: sicer še najmanj zanimivi je na portretih npr. rad uporabljal rodinovski non finito, pri čemer je na Portretu deklice (okoli 1905) tako oblikovan podstavek kombiniral z docela ()renesančno zastavljeno figuro; je seveda poznal tudi, ki pa se je poigraval tudi z realizmom in s secesijsko modo; še bolj secesijski, a v drugih delih znova realističen je bil tudi; in tako naprej do še precej bolj nenavadnih upodobitev, kakršna je v bistvu docela gotska Urbanijeva Tolažnica v smrtnem boju.
je v Narodni galeriji predstavljen samo s tem delom in tako
ostaja očitna uganka, to pa velja tudi za umetnika, ki je najpomembnejše »odkritje« razstave, za., ki je bil rojen leta 1878, leta 1915 pa je padel pri Gorici, nas z vsakim od svojih del vodi v drugačno smer, pri čemer je očitno, da se je nenehno ukvarjal z enim samim temeljnim vprašanjem - kako likovno čim bolj ustrezno konkretizirati določeno témo: v njegovem primeru je skratka vsebinsko izhodišče tisto, ki določa ustrezen slogovni izraz.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani