nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Na prizorišču scenografke in kostumografke (domisleni sta odpiranje in zapiranje različno razporejenih pravokotnih in kvadratnih odprtin v črni steni, ki v ozadju za trenutek razkrivajo človeška telesa v natančno določenih izrezih) ter ob glasbeni in zvočni opremi (ki vzbuja vzdušje nenehnega industrijskega zvočnega nasilja in z jazzovskimi odlomki spodbuja tudi bolj nostalgična čustva) protagonisti nizajo (in ponavljajo) bolj ali manj prepoznavne trpko smešne okruške urbanih zgodb iz življenj sodobnih slehernikov (otroških iger in prepirov, mladostniških plesov v diskačih, vsakdanjih dirjanj v službo, na zmenke..., povsem mimobežnih /samo/pogovorov, manifestativnih izkazovanj domoljubja, nenadzorovanih izbruhov latentne spolne nezadoščenosti...).
V dinamičnem in tekočem prepletanju izrazil mima, pantomime, sodobnega plesa in dramske igre nastaja pred gledalcem jedko kritična in radoživo duhovita odrska Podoba čustveno in duhovno puščobne vsakdanjosti sodobnega
meščana, povsem obsedenega s prevladujočima ciljema nenehne tekmovalnosti in primerljivosti - lastnino in spolnostjo. Z zaključnim monologom žene-matere-gospodinje se retroaktivno pomenljivo razkrije še avtoričin žensko kritičen pogled na sodobno urbano družbo, ki jo kljub mnogim tehnološkim spremembam v načinu življenja prepoznava kot enako obupno patriarhalno in mačistično kot vselej.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani