nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Uprizoritev Imago režiserke Lušetić (diplomantke East 15 Acting School v Londonu in šole Jacquesa Lecoqua v Parizu), s katero se je tokrat predstavilo v Ljubljani, pa je nastala pred tremi leti v koprodukciji z Dramskim kazalištem Gavella in dobila (med drugim) nagrado Vladimirja Nazorja za najboljšo hrvaško predstavo leta 1995.
Tema, ki se je loteva režiserka z dvema gibkima in energetsko nabitima paroma igralcev-gibalcev-plesalcev ( Liverić,,, Nola) po vsebinskih iztočnicah antipsihiatrije Ronalda Lainga, je brezkončna in komaj še (samo)nadzorovana preživetvena dirka sodobnih japijev, značilno brezosebno odetih v standardne dvodelne poslovne obleke ter nenehno s poslovnimi kovčki v rokah (kaže, da v času nastanka uprizoritve prenosni telefon še ni bil tako nujen in samoumeven »podaljšek« japijeve dlani, kot je ta čas).
Na prizorišču scenografke in kostumografke (domisleni sta odpiranje in zapiranje različno razporejenih pravokotnih in kvadratnih odprtin v črni
steni, ki v ozadju za trenutek razkrivajo človeška telesa v natančno določenih izrezih) ter ob glasbeni in zvočni opremi (ki vzbuja vzdušje nenehnega industrijskega zvočnega nasilja in z jazzovskimi odlomki spodbuja tudi bolj nostalgična čustva) protagonisti nizajo (in ponavljajo) bolj ali manj prepoznavne trpko smešne okruške urbanih zgodb iz življenj sodobnih slehernikov (otroških iger in prepirov, mladostniških plesov v diskačih, vsakdanjih dirjanj v službo, na zmenke..., povsem mimobežnih /samo/pogovorov, manifestativnih izkazovanj domoljubja, nenadzorovanih izbruhov latentne spolne nezadoščenosti...).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani