nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Pravzaprav igralci obeh načinov ne razmejujejo, temveč sestavljajo v nekaj rahlo paradoksalno tretjega: v vselej intenzivno prezentno ponazarjanje Ionescovega verbalnega kozmosa, hkrati pa v nekoliko odsotno identifikacijo s temeljno dramsko situacijo, s ceremonialom umiranja. Svojevrstna odsotna navzočnost torej, ki kljub nekoliko kolažni scenografiji in kostumografiji ter na trenutke načelni in nedetajlirani režiji učinkuje tako v tem hipu (z značilnimi ionescovskimi domislicami in obrati), pa tudi na »daljši rok« (s tisto usodno navezavo na svet »zunaj«, ki jo lahko samo slutimo). Kralj umira je zato predstava, ki po gledališki in zunajgledališki plati sega čez meje »historičnega« absurda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani