nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Kako je mogoče, da so v času, ko se igrajo monodrame, ko se prevajajo nekoč neznane, a v svetu že dolgo cenjene knjige in časopisni članki, ko postaja morda zgled za marsikatero popotnico, žensko, ki bi ji želela biti podobna v njeni drugačnosti in bi govorila dvanajst jezikov, v času, ko so Celjani po njej poimenovali ulico, ko so tam, kjer je nekoč stala njena rojstna hiša, obesili spominsko tablo, ko so v muzeju uredili njeno stalno zbirko, ko v njenem Celju nastaja celo kulturno-umetniško društvo - društvo mladih Almic in Karlinistov, ko se spominjamo stvari, ki jih nikoli nismo poznali, kako je mogoče, da smo pozabili na hišo? Pozabili, čeprav stoji na pol poti do vrha nad knežjim mestom dvigajoče se vzpetine, mimo nje pa skoraj vsak dan hodijo planinci in nepotrebni nepridipravi, ki v sicer zaklenjeno hišo kar naprej vlamljajo in kot ljubitelji starega odnašajo tisto, kar ni njihovo.
Hiša ima lastnike, ki niso bogati
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani