nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Müller je na poseben način obseden z Revolucijo, vendar je iz njenega esencializma »transcendiral« v eksistenco, pri čemer pa ni ortodoksni, temveč ironični eksistencialist, mojster uprizarjanja »eksistence v eksistenci«, dvojne ekspozicije, organizirane v izvirno urbano (postmodernistično) dramaturgijo. Tako naloga, ki je zadana trem junakom igre (okupira pa tudi druge osebe), ni več pragmatično politično poslanstvo, temveč v resnici metafizični akt, usoda; vzbuja stalno specifično nelagodje, slabo vest, saj nobene naloge ni mogoče izpolniti v duhu naročila, naloga je vselej že tudi izdaja. Ta presija naloge oziroma tiste moči, ki jo (nemočnemu) posamezniku naloži, rojeva v Müllerjevi dramaturgiji izvirne gledališke figure: njegov dramski fragment je vselej poetično urejen, na videz neustavljiva jezikovna elokvenca vselej teži k samemu bistvu podobe, Müller ne pozna splošne deklarativnosti, temveč je nenehno »distancirano poistoveten« s snovjo
(hkratni Brechtov in Artaudov vpliv), namesto da bi jih povzemal, izumlja lastna »revolucionarna« gesla in parole (»smrt je maska revolucije revolucija je maska smrti«), pri tem pa je intelektualno nenehno navzoč, prodoren, kritičen, neponovljivo duhovit.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani