nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Vendar vse to ni glavni štos Hočevarjeve komediografije - ta je skrit v jeziku, ki je nekje na nedoločljivi meji med verizmom in ludizmom, med učinkovito zapisano preprosto pogovorno govorico in njenim distanciranim in ironičnim povzemanjem, z vsemi mašili in premolki in oskubljenimi frazami, ki sodijo zraven; vendar je odmerek stilizacije tako minimalno in skrbno odtehtan, da dopušča tudi neironična, realistična, mimetična branja, nikakor pa ne pretiravanja in pretiranega poudarjanja posameznih besednih figur - zato tudi avtorjevi napotki za čim večji uprizoritveni verizem.
Ta učinkuje v tej zadnji celjski predstavi najprej na ravni scenografije - dva stisnjena zanikrna bivalna prostora, ki kakor da jima manjka globina, nekakšna vzporednica plitkosti dramskih oseb, hitro zamenljiva, izdelana do zadnjih podrobnosti, od svetlejšega zidu pod sliko do vode iz pipe nad pomivalnim koritom, z vseh strani nanesen kič, pa vendar vse nekako iz povojnega obdobja - in kostumografije.
Tudi režija je ostajala znotraj predvidljivega in ustreznega minimalizma in ni silila, temveč nekako naravno drsela v komičnost, gradila je na počasnih in drobnih akcijah, ki se dogajajo najprej v umirjenem, upokojenskem ritmu, ki se, potem ko se v igri zgoščajo elementi kriminalke, pospešuje - z izjemo Zofijine pojave, ki je, vsaj zastavljena, v močnem kontrastu glede na ostale.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani