nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Po ozvočenju prihajajo v avditorij skrbno in upočasnjeno artikulirane posamezne besede, ki nas, povezane v povedi, mestoma spominjajo na strogo domišljeno intimno lirsko izpoved, mestoma na povsem spontano porojene miselne prebliske, ki pa se vselej spretno izmikajo trdnejši in bolj obvezujoči komunikaciji. Dihanje, besede, kriki in drugi zvoki, ki jih proizvaja protagonistka, da z njimi po zvokovni plati ritmično členi dogajanje ter ga mestoma v tempu stopnjuje in sprošča, so sicer lahko spodbuda njenega domišljenega gibanja in obrazne mimike, slednje pa nikoli ni preprosta ilustracija ali komentar.
Izvajalka priziva v svojo in našo zavest skozi skrbno izbrano in nadzirano odrsko »govorico« različna notranja stanja, ki pa nikoli niso enoznačno razložljiva, zato gledalcu ne omogočajo trajnejšega in polnejšega stika ali celo identifikacije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani