nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Režiser si ne dela preglavic s historično in stilno logiko komičnih sekvenc, ki kroniško »pregledajo« čas skoraj štiridesetih let, skupaj s kostumografko in scenografko vztraja pri enem samem, minimalno spreminjajočem se prizorišču in slogovno oziroma karakterno povsem nezgovornih kostumih, prizore povezuje nedosledno in le redkokdaj dramaturško učinkovito, čeprav ima za to na razpolago kar nekaj elementov (, vožnje podstavkov čez prizorišče, mimohod Maistrovih borcev, napovedi dveh »pionirčkov«, radio ipd.), z mizansceno gladko opravi v trikotniku pisalna miza-kanape-rampa, iz njegove režije ni mogoče začutiti prav nobenega duha časa in »atmosfere«, saj v njej manjka tako detajlov kot prepoznavnega splošnega tona, in končno tudi igralcem daje prav malo možnosti, da bi iz vlog potegnili kaj več od njihove verbalne površine.
Rezultat je predstava, ki - skupaj z burkaškimi dodatki, infantilnimi poenostavitvami in neizdelano govorno podobo igre - sodi v neki že davno (tudi v
mariborskem gledališču) preseženi gledališki čas in jo pred dokončno negibnostjo rešujejo samo nekateri resnično živahni komediografovi domisleki (npr. že omenjeni prizor z županjo, pa prizora z župnikom in škofom) ter igralski nastopi (zlasti kot čistilke in Sveteta kot župnika oz. škofa, delno pa tudi Maše v naslovni vlogi, Kneza kot kurirja Jožeka, Vlada kot tovariša Silnega in kot županje).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani