nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
kot fotograf z bogatimi reporterskimi izkušnjami se tega zaveda; njegov objektiv je videl že toliko človeških tragedij, diagnosticiral že toliko življenjskih stisk in preanaliziral dovolj pretresljivih situacij, da zna iz njih izluščiti tisto, česar so zmožni le redki: z igro svetlobe in senc, otrplih na ploski površini, v viden trenutek skoncentrirati zgodbo posameznikovega življenja, z vsem, kar je bilo prej (in nam je v omejenem prostoru in času gledanja nevidno) in kar je v svoji nemosti določujoče tudi zdaj. Vsaka izmed razstavljenih Suhadolnikovih fotografij je namreč prav to - do skrajnosti brezhibna fotografska kompozicija, ki pa se ne izgubi v formalnem ekshibicionizmu (kot žal premnoge hiperestetizirane fotografije avtorjevih sodobnikov, ki si na vso moč prizadevajo, da bi bili »umetniki«), ampak se z enako pozornostjo osredotoči na vsebino, na fotografirane subjekte kot nosilce sporočila, ki ga velja posredovati v ustrezni obliki. Ta neprisiljena usklajenost,
ravnovesje med vizualno sugestivnostjo, ki je za samoumevna, spontana, in sporočilno intencionalnostjo, da ne rečemo kar tendencioznostjo, ki jo narekuje izbrana snov, avtorja določa kot enega najboljših fotografov, kar jih premoremo - ustvarjalca, ki ve, kaj hoče in kako bo to tudi dosegel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani