nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Neponovljiv je njen kontakt z, ki ga (jo) igra Sanja: v nekem trenutku sta obe dekleti kakor dve frklji, ki se skorajda spačeno nasmihata (lastnim ali avtoričinim) spominom oziroma aktualnemu doživetju druga druge; to je trenutek resničnega »bivanja«, v katerem odrska »forma« povsem ponikne. Neškovićeva je trepetavo bitje, ki jo stresata strah in mraz; zdi se, kakor bi bila gola v svetu, ki se grozeče nakazuje, njeno telo spreminja oblike in izraze in nikakor ne more doseči (navpične) forme, ki jo od nje terjajo: baletno stopanje na »špičke« in nato lutkasto poplesavanje učinkuje grozljivo nesmiselno, pretresljivo »lepo«. R. je Dekličino srce, nekakšna nesnovna prikazen z dolgimi lasmi, vselej rahlo hrepeneče vznesena, nežna in kakor bi tudi sama stala na prstih v prizoru poslavljanja, pa je temna, od ostalih deklet drugačna Mati: čeprav je njihov neločljivi del, njena bolečina ne prihaja več iz strahu, temveč že iz izkušnje, ničesar, kar je življenje naložilo nanjo, se ne more več
otresti; ko njena visoka postava zasenči kontrabas, ki ga je potrebno celo prekriti, je otroštva nepreklicno konec.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani