nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Žal bo ljubljanska retrospektiva zaznamovana z le enim delom Mohsena Makhmalbafa (Ulični prodajalec, 1987), ki je v tujini morda za nianso manj znan in slavljen, zato pa je v domovini dosegel tako rekoč cesarski status in pripravil že tako »kino histerične« rojake do tega, da prestopajo mejo legalnega in se v resničnosti predstavljajo za Makhmalbafa (kar je bila osnova za Kiarostamijev Close-Up, 1990) ali da se na avdicijah za njegove filme pustijo poniževati do skrajnosti (poniževanje in manipulacija v filmu Salaam Cinema je bilo Makhmalbafovo »darilo« stoletnici filma). Nasploh bi bila slednja filma idealen uvod v retrospektivo; pokazala bi vso divjost in nepredvidljivost iranske kinematografije, obenem pa osmešila vse tiste ameriške »filmske zanesenjake«, »poznavalce filma«, »video-buffe«, »otroke videotek«, z vso prepotentno in filmsko nerazgledano posttarantinovsko navlako vred. Če želite videti, kaj pomeni »biti filmu«, potem bo treba za dvajset dni pospraviti
videorekorderje in se prepustiti okusu Irana.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani