nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Drža je gotovo heroična, malo bolj problematični pa so rezultati, zlasti če nebrzdane izmišljije, zapisane v obloženem, manierističnem jeziku in fragmentarnosti, ne jemljemo vnaprej kot vrhunca, do katerega se je prigarala proza. skupek fragmentov nedvomno deluje blago anahronistično, in to na dva načina; najprej zato, ker je »logika«, s katero se lepijo drug ob drugega, težko razumljiva, če ne celo poljubna, torej izrazito »modernistična«, v okvirno zgodbo - ki je, kot se za tako prozo spodobi, spet postavljena v še en okvir, nekam med Prolog in Konec štosa - o možaku, ki zbira pravljice, kocka in žica dekline, dokler ne dobi otroka in se ne ustali, je vloženih cel kup »pravljic«, ki jih delno sam, delno pa v diktafon govorijo osebe, ki jih srečuje. In če je ta podokvirna zgodba sodobna, recimo posodobljeno Cvetje v jeseni, s kupom učenih aluzij na klasično glasbo in velikane svetovne književnosti, s premišljevanji v dialogih, torej z esejistični parti, ki govorijo seveda
o smislu, minevanju in smrti in kar je še tega, potem so »pravljice« izbruh apokrifnega ljudskega slovstva, katerega poseben poudarek so rahlo žgečkljive, če je treba, tudi homoerotične teme.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani