nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Razen tako rekoč Joyceove pripovedne tehnike je v Prebučni samoti - ki že z oksimoroničnim naslovom zbuja misel o eni temeljnih stisk človeka, ki »si lahko privošči to razkošje, da je osamljen, čeprav osamljen ni nikoli, samo sam je, da bi lahko živel v samoti, obljudeni z mislimi, kajti on je malce prevzetnež neskončnosti in večnosti, Neskončnosti in Večnosti pa so najbrž ljubi taki ljudje, kot je on« - zaznaven vpliv schopenhauerjansko-sizifovsko-camusovske filozofije na eni strani in daoistične misli o rešitvi posameznika iz okostenelih socialnih odnosov na poti k spoznanju samega sebe na drugi.
Pa vendar omenjeni bistroumni nesmisel v resnici ni paradoksalen, saj je tisto, kar ves čas »buči« izza junakove samote, pravzaprav to, kar ustvarja njegov meditativni svet. Gre za misli velikih pisateljev in pesnikov (Goethe,, Hölderlin), filozofov (Nietzsche, Kant, Lao Ce), reprodukcije slikarjev (Rembrandt, Manet,, Klimt, Cézanne), ki jih rešuje iz kupov odpadnega papirja ter
jih kopiči v svojem tesnem kletnem stanovanju in katerih strastno branje na delovnem mestu povzroči celo to, da ga zaradi počasnosti nadomestijo z mlajšima delavcema, kar entuziasta in idealista Hanto zlomi do te mere, da v blodnjah doživlja samomor.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani