nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Kot takšna je pripoved blizu toku zavesti z reduciranim dogajanjem, simultano asociativnimi predstavnimi drobci, pri čemer poskuša intenziven notranji monolog kot oblikovno sredstvo za predstavitev misli in vtisov v bralcu zbujati iluzijo neposrednega predstavljanja junakovih psihičnih vsebin in procesov, kar delu tudi v polni meri uspeva. Razen tako rekoč Joyceove pripovedne tehnike je v Prebučni samoti - ki že z oksimoroničnim naslovom zbuja misel o eni temeljnih stisk človeka, ki »si lahko privošči to razkošje, da je osamljen, čeprav osamljen ni nikoli, samo sam je, da bi lahko živel v samoti, obljudeni z mislimi, kajti on je malce prevzetnež neskončnosti in večnosti, Neskončnosti in Večnosti pa so najbrž ljubi taki ljudje, kot je on« - zaznaven vpliv schopenhauerjansko-sizifovsko-camusovske filozofije na eni strani in daoistične misli o rešitvi posameznika iz okostenelih socialnih odnosov na poti k spoznanju samega sebe na drugi.
Pa
vendar omenjeni bistroumni nesmisel v resnici ni paradoksalen, saj je tisto, kar ves čas »buči« izza junakove samote, pravzaprav to, kar ustvarja njegov meditativni svet.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani