nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Roman Prebučna samota (1976) pred dobrim letom umrlega kontroverznega češkega pisatelja Bohumila Hrabala je znan v treh verzijah; prva, verzificirana - po avtorjevih besedah v apollinairovskem verzu - je takšna zato, ker je pisatelj pesnik celotno zgodbo doživljal »samo in izključno lirično«, druga, prozna, gre v smeri nestiliziranega govora, za tretjo, ki smo jo dobili v slovenskem prevodu, dokončno in najdaljšo, pa je značilen knjižni jezik.
Vendar je pričujoča prozna oblika takšna samo navzven; od začetka do konca je namreč prežeta z ritmično spevnostjo, ali bolje, lirsko monologičnostjo, ki se nemalokrat konča v ponavljajočih se, kontemplativno izraženih bivanjskih motivih samote, odmaknjenosti, nesprejetosti, ponižanja, sočutja, pa tudi ljubezni in užitka. Spontano nanašajoče se slike iz življenja starega Hanta, ki že petintrideset let dela pri hidravlični stiskalnici na odpadu starega papirja, so preplet spominov in fikcije,
zapisane ne le v Hantovo, ampak tudi v Hrabalovo življenjsko izkušnjo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani