nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Težava je preprosto v tem, da me ob živosti predstav tlači mora umrlosti. Prevečkrat sem imel v teatru podobno neprijeten občutek kot ob ogledovanju mumij ali kosti »prednikov« v sodobnem muzeju. Na eni strani svetost telesa, v svoji odmrlosti še vedno živega, telesa, kot je moje, postavljenega v neki povsem drugačen okvir razumevanja sveta, ki ne more več prepoznati njegove »svetosti« (izvzetosti iz ekonomije ogledovanja, ranjujoče ranljivosti), ampak ga brez sramu in brez slehernega nelagodja razgalja radovednemu pogledu kot nekaj nadvse »zanimivega«; na drugi strani dramski tekst, ki ga ob branju shranim v vselej zgolj moji inscenaciji, ki bo šla z menoj v grob, v predmetnosti pa je iztrgan iz svojega liturgičnega (grškega, srednjeveškega) ali metafizičnega (novoveškega) konteksta, iz utripa duhovne zgodovine in mundusa imaginalisa mistikov, ter postavljen pred občinstvo, ki hoče samopotrditev, ki si izumetničeno prisvaja drugost preteklosti s tem,
da jo hote ali nehote parodira.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani