nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Takšna izpeljava se sliši nenavadno, vendar odlično predstavlja bistveno témo Ožboltovih del, neprestano pretakanje ter minevanje nasprotij, ki ga v likovnem smislu zaznamuje prepletanje krhkih linij in tonov.
Dejansko je razstava docela programska in premišljeno komponirana v dveh »stavkih«: prvega otvarjata varianti Odtisa speče glave, nadaljujeta seriji sanjskih risb in zaključujeta varianti Viharne scene; drugi je uglašen na témo dvojnosti, ta pa sega od motivike »vsevidne slike«, ki je v osnovi srednjeveška, v sodobni slovenski umetnosti pa smo jo srečali tudi v Gorenčevem opusu, do platna, ki diha, pa srca, ki poganja iz stene, in tako naprej do Srca v cvet. Na tej stopnji se osnovni fantazijski kontrasti že začenjajo izgubljati in program se nevarno bliža sentimentalnim plitvinam, vendar se tu avtor k sreči tudi ustavi, poleg tega pa »talna postavitev«, ki dopolnjuje ta del postavitve in ki je v bistvu neskončna in docela abstraktna
arabeska, uravnoveša pretirane vsebinske poudarke.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani