nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
V eratografiji spet in spet preči nepovratno zanko med mero monopola (strankarskega, idejnega, položajnega) in petrifikacijo ideje, ki ta monopol utemeljuje. Ko analizira Šušteršičeve končne zablode - zablode, ki so osupljive v luči splošnega narodnega konsenza ob koncu prve vojne, še toliko bolj pa zato, ker se jim je dal zapeljati sicer tako spreten politik - se mu vse bolj jasno izrisuje portret potentata, ki ne opazi, da mu njegova oblast (s cesarsko-kraljevim okriljem vred) ne daje dovolj moči, da bi lahko demiurško spreminjal realnost, jo prikrajal fosilizirani ideji, ki je spočetka, kot se je zdelo, tako lepo ustrezala slovenski stvar(nost)i, a jo je čas nepovrnljivo odtrgal od nje.
Morda je avtorju pri tem portretiranju do neke mere vezalo roke dejstvo, da je delo koncipiral najprej kot spremno besedilo k zborniku Šušteršičevih političnih spisov, morda tudi prirojena diskretnost in zvestoba pisnim virom, tako da si ni dovoljeval segati v zasebno poluto
Šušteršičevega življenja, pa tudi ne navajati iz drugotnih in anekdotičnih virov, ki često osvetljujejo izjemno pomembno politično komponento spletkarstva (k njej se bom še vrnil) - oboje bi mu nedvomno omogočilo, da bi ujel biografsko še bolj živ portret.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani