nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Vsak smehljaj je kot prvi in zadnji hkrati, besede usodnejše kot kdaj koli, misli, prebodene z bolečino, pozorno prisluškujejo glasovom in podobam, se zatekajo v njihove pomene, iščejo uteho. Oranžen sij stene na koncu hodnika, zaobljena vrata, guba v zavesah, sončev pramen med njimi, modrina neba, kot preja lahek oblaček v daljavi, nihaji vetra v drevju ob oknu, intimno zavetje med stebri, tu in tam pristen žar kamna in topla govorica lesa, lep stol in blazina na njem, vzorec, ki drami veselje, kotiček za trenutek samote, za besede, prežete z žalostjo ali veseljem, strahom ali pogumom, snidenjem ali slovesom; vse se takrat lahko spremeni v trdno oporo, v žarek, ki spodbudi misli, jih napolni z novo močjo in zavihti onkraj hudega.
Humano in racionalno
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani