nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Ko namreč pride čas, ki si ga nihče ne želi, pa se mu je vendar vse prevečkrat nemogoče izogniti, in se tako nepričakovano znajdemo na poti, za katero najraje nikoli ne bi vedeli, da sploh obstaja, kaj šele, da bi stopili nanjo in se soočili z vsem, kar nas na njej neizbežno čaka, takrat se resničnost nenadoma in bolj kot kdaj prej zoži, zgosti, vse živopisne podobe drugih resničnosti in sanj se umaknejo, izginejo, glasovi dejavne vsakdanjosti potihnejo in se čudno oddaljijo, čas dobi nove merske enote, besede druge pomene in vse se zvrtinči le še v eno samo stvarnost, največkrat omejeno na en sam kraj, ujeto v en sam prostor.
Vse lepe, prijazne reči, iz katerih je stkano varno zavetje vsakdanjosti, ki se vanj tako skrbno odevamo, da bi, četudi zdravi in močni, laže prenašali življenje: le nam razumljiv red na knjižnih policah, oljna podoba na steni, rožmarin in belo cvetoča vrtnica v kotu balkona, jutranji žarki na mizi, pod oknom, kamen, vejica timijana,
školjke z daljnega oceana, kamenčki z bližnjega morja in vsi svetli, srečni spomini, povezani z njimi; vse se nenadoma razblini kot privid, se odmakne, ostane daleč nekje na drugi strani. Na tej pa ostanejo le bolečina, hromeča bojazen, vsi strahovi in vprašanja ter prostor - popolnoma drug in tuj, ničesar ne vemo o njem, nič ne ve o nas - v katerem se je treba z njimi soočiti, najti odgovore, jih vse sprejeti, zdržati in na koncu vendarle tudi nekako premagati in preseči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani