nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Če stvari poženemo v absurdne daljave, pridemo tudi do tega, da je največji spletkar in egoman lahko sprejet za vrhovnega lavreata, na drugi strani pa največji erudit zmrzne in strohni med pajčevinami svoje temne podstrešne izbe. In prihodnost prav tako ne more poravnati krivice: zadnjega ne odkrije več nikoli nihče, saj je po njegovem bednem koncu tudi vse njegovo ustvarjeno verjetno letelo med smeti; prvi pa, če je s svojimi super stimulusnimi artefakti lahko prepričal že tiste, ki so mu lahko zrli v oči in bi edini lahko v njih in pa sploh tudi v njegovih dejanjih do sveta prebrali ničevost - pa tega le niso doumeli in storili, tedaj bodo do ustreznega spoznanja še toliko manj mogoče prišli prihodnji rodovi, ki ga sploh nimajo več pred sabo kot živega človeka, temveč le še kot tisto silno, preteklo visočino, ki ji tako rekoč ni kaj očitati.
Ves ta opis kaže skrajno karikiran, a še vedno realističen, predvsem pa za naš um teoretsko res
nenavaden primer diametralnega preobrata veljav: kar je videti res, ni res, in česar ni na spregled, to velja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani