nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Mladi režiser je v svoji različici Kozjega otoka uprizoril predvsem natančno razčlenjeno psihološko dramo, ki jo sproži prihod skrivnostnega, a postavnega tujca v hišo treh žalujočih žensk. Njegov psihološki realizem se zdi kar nekako šolski; sicer jasno zariše temeljne poteze junakov in se brez (psihološke) rezerve spusti v analizo njihovih odnosov, vendar se na ta način prezgodaj ustavi: uprizoritev ostane skorajda brez natančneje »locirane« atmosfere, brez tistega južnjaškega senzualizma, ki prehaja že v nadčutno, pa tudi brez izrazitejše estetske nadgradnje. Tako se igralska telesa v režiji zdijo nekako brezsnovna, med njimi ne pride do resnične »telesnosti«, v prostoru vlada samo verbalna čutnost, in animaličnost, ki jo tako v psihoanalitskem kot simbolnem smislu skriva otok pod svojo površino, prihaja na dan samo iz grla, ne pa iz (igralskih) teles.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani