nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Bettijeva drama Zločin na Kozjem otoku (1948) vzbuja serijo vznemirljivih dramaturških asociacij: ruralni otok kot izoliran kraj sredi (sodobne) civilizacije, koze kot konkretni in simbolni prebivalci tega čistega skalnatega sveta, ki s svoje »bele« površine zrcali vsa zapletena razmerja štirih ključnih protagonistov drame, vonj po (antični) tragediji, ki se je rodila na podobnih tleh (in pri nastanku katere imajo prav tako pomembno vlogo koze), psihoanalitski interpretativni (oziroma naturalistični slogovni) nastavki, ki razkrivajo dejanje v vsej njegovi animalični goloti, in kontemplativni simbolistični postanki, ki dejanju dodajajo nekam moralistično glazuro. Vselej pa mučna psihološka vivisekcija odnosa moški-ženska, ki kulminira v zločinu, s čimer je Bettijeva drama nekakšna predhodnica sodobne (ameriške) dramatike (spomnimo se na Mastrosimonejeve Skrajnosti) in celo filma, ki je podobne (dramske) situacije pripeljal že do (žanrskega) absurda.
Mladi režiser
je v svoji različici Kozjega otoka uprizoril predvsem natančno razčlenjeno psihološko dramo, ki jo sproži prihod skrivnostnega, a postavnega tujca v hišo treh žalujočih žensk.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani