nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
V četrtem dejanju poskuša avtor komedijsko razpoloženje preseči in pokazati, sicer brez pretiranih iluzij, a z vsem moralističnim patosom, kako bi se dalo, hipotetično in vsaj za določen čas (pa četudi le v komediji), narediti konec hitlerjanskim in drugim podobnim smrtonosnim megalomanijam, kar ilustrira s svojo »nezgodovinsko historično« parabolo o propadu rimskega cesarstva leta 476.
To je slabši del Dürrenmattove komedije - tisto popolnoma deklarativno in dolgovezno rezoniranje brez distance in humorja med poslednjim rimskim cesarjem in germanskim knezom - prvemu leži na duši krvava preteklost rimskega, drugega je groza enake prihodnosti germanskega cesarstva, zato prvi forsira propad Rima, drugi pa oblasti nenadoma noče več na silo - vse tisto splošno melanholično debatiranje (o »bestialnosti vojskovanja«, »človečnosti«, »pravičnosti«, »sreči ljudi« in kar je še takšnih nebuloz), ki ga »nezgodovinsko historična« nasprotnika kronata s
sporazumno miroljubno zamenjavo na prestolu in z vzajemnim »katarzičnim« trepljanjem po ramenih - Romulus »razpusti« imperij in gre olajšan v penzijo, germanski Odoaker pa bo kot novi cesar brzdal večvrednostni kompleks podanikov in voljo ljudstva, vsaj dokler mu bodo razmere to dopuščale... Tisto, kar sledi, po Dürrenmattovi zamisli »ne bodo junaška leta in zato jih bo svetovna zgodovina pozabila, vendar bodo med najsrečnejšimi na tej nori Zemlji« - vsi ti visokoleteči verbalizmi so z današnjega vidika samo še nebogljene naivnosti, še zlasti pa smrten udarec komediji, ki jo Romulus Veliki zmore v prvih treh dejanjih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani