nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
igra z neko čisto posebno trpno, krhko nežnostjo, brez poceni sentimentalnosti in svetobolja, kot žensko, ki ji je vsako samoobjokovanje tuje: z vso dušo, z vsakim vlaknom svoje ženskosti hlepečo po drugem, a obenem žalostno resignirano sprijaznjeno z nemožnostjo. Ko se ji ponesreči še ljubezen do mladega tehnika (), ki je prišel iz Leningrada v Šipilovsk delat in ki piše »veliki roman«, da bi z njim kot kak tolstojevec »odrešil stvarstvo«, razkrije pa se kot patetičen samoljubnež, blefer in pijan posiljevalec, tak, kot so vsi - se v njenih temnih, zaupljivih in začudenih očeh in rokah, v njenem nemirnem, nezadoščenem ženskem telesu ne zgane nič več. In ko se potem tudi »striček Bog« ne pojavi več, ostane samo še Olgin otrpli krik - naj se vendar, za božjo sveto voljo, vrne in vzame svoje stvarstvo še enkrat v roke...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani