nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Kot drugače misleči, kritični, a vendarle ne samokritični posameznik, je v svojem svetu živel kot tujec in »puščavec« - nerazumljen, hkrati pa tudi nerazumevajoč do sodobnikov. Negotovost, ki jo je občutil v soočanju z ljudmi: netankočutnimi, »spitanimi« in »samozadovoljnimi« (Gospa z balkona, Septembrsko jutro ob Bodenskem jezeru, Izlet v mesto), ter z njihovimi za navadne ljudi verjetno prav človeškimi zablodami, je gnala v meditacije o naravi, v katerih je skušal poiskati odgovore tudi na vprašanja, ki jih ne more rešiti človeški razum (Oblaki, O uživanju narave, Pomladni sprehod, Cinije, Lepota metulja). Pod vplivom vzhodnjaških miselnih tokov je pisateljevo sožitje z naravo seglo nad čutno zaznavni svet - duhovnost, ki je prevladala nad telesom, je iz oblakov in dreves naredila živa bitja, razumevajoča in naklonjena iščočemu se umetniku (Tožba za starim drevesom, Večerni oblaki).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani