nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Monolit in fontana
Med hradčanskimi stenami, polnimi okamenelih školjk, bodečega vresja in šopov ostre trave, kamor so padali defenestriranci, nad luknjami in kavernami, kjer krivolovci še skrivajo razkosane laži, na robeh ostrih skal in zdrtega peska, kamor ne seže zlato Prage, vsekakor varen pred rušečimi se stenami te zaprte dežele, sredi prevajanja živalskega strahu v svoj jezik ahov in ohov, ko je opazoval, kako voda lega v posteljo fontane, ju monolit, ko ju zagleda, Alice Masarykovo in, in ko si reče: veter ju je prignal v ta log sonca, kot kaduljo ju je prignal, da bi se oskubila v govorici mrzlih in toplih ideologij, ta dva poslanca zemlje, vode in lune, da mi posvetita na poti k smrti, stara družabnika iz luči dneva, ju torej nagovori njun monolit; a Alice Masarykova in, naj še povem prej, mu vztrajno kažeta, kaj bo jedla njegova duša na mejah elementov, onkraj čez mejo, blodeča in nemirna prav kakor onadva, takrat jima torej monolit izreče, - počakaj,
molči še malo, izrečem jaz sam, zakaj: ne morem odvrniti pogleda od Alice Masarykove in: hej, stari moravski granit, izrečem, čutiš njun molk, v njem so kakor vse barve v beli barvi zbrane vse tvoje besede, počakaj torej, pomolči minuto, ta molk je tvoj mir, je tvoja dežela, v njem se vidiš iz sebe, se vidiš v rojevanju in umiranju, jezdeca velikega vala sta se ustavila, v miru in brezvetrju se z njima končno postavljaš pokonci, to moraš vedeti, vzemi ju vase, Alice Masarykovo in, ki sta prišla iz in Slovenije, tam izkoreninjena in osvetljena - takrat pa oznani, glasno, monolit:
»To sta bitji iz božje milosti, kot pojoči slavček in krotka golobica.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani