nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Njemu, ki je radikalno zmanjšanje brezposelnosti postavil v srčiko svojega vladnega programa, ki se je tega za Francijo najtežjega družbenega zla lotil tako s preizkušenimi ekonomskimi ukrepi (spodbujanje gospodarske rasti) kot s tveganimi neekonomskimi (zmanjšanje delovnega časa na 35 ur tedensko, petletna zaposlitev 350 tisoč mladih v javnem in deloma tudi zasebnem sektorju v naslednjih dveh letih, pri čemer bo ta delovna mesta tri leta financirala država).
»Škarij in platna resda nimamo v svojih rokah, imamo pa zato čas, veliko časa.« je resignirano dejala Claire Villiers, aktivistka ene od štirih asociacij samoorganiziranja brezposelnih, ki so odgovore Jospinove vlade (retroaktivna indeksacija »socialnega minimuma«, dodatna, posamična pomoč zaradi dolgotrajne brezposelnosti najbolj prizadetim, popusti v javnem prevozu ipd.) ocenili kot prvi, a nezadosten korak v smeri svojih zahtev in pričakovanj ter zato hkrati napovedali svojo stalno
navzočnost na javnem prizorišču, za marec pa že nove protestne akcije. »Obtoževali so nas manipulacij, političnega spletkarstva,« je dejala, »a smo storili le to, da nam je atomizirano razočaranje, brezup, stisko mnogih ljudi uspelo povezati v morda še ne reko, a v potok, ki zanesljivo zbuja močno družbeno nelagodje, slabo vest.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani