nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
V tej abstraktni pokrajini sta in Estragon ( in) z natančno dikcijo in vsem žarom ter skepso, bistroumnostjo in nesporazumi, ki sodijo zraven, preigravala drobne navihanosti in obup; prvi optimistično in pričakujoče, zraven še vedno zazrt nekam v daljavo, drugi bolj grenko in resignirano, bolj izkušeno in kot da ne verjame več in hoče zato vzeti zadevo v svojo, če že ni druge, rešilne roke, pa vseeno dovolj igrivo, kot da ve, da je v tem svetu vsaka, tudi ta akcija vnaprej obsojena na neuspeh. Njuno elokvenco in verbalno okretnost sta pretresljivo komentirala imenitna Pozzo () z Luckyjem () na strašno dolgem povodcu; prvi ves aristokratski, z monoklom in v gizdalinskih škornjih, najprej hladen, suh, preračunljiv, tip neusmiljenega, brezčutnega gospodarja, rezko ukazujoč, popolnoma suveren, brez kančka distance in komedijantstva, potem bedna in sočutna kreatura, drugi samo še nekakšna lupina, ostanek človeškega, osivel in mehaničen, apatičen in dotolčen, brez volje, z imenitno hojo,
ki že nakazuje (tipično poznobeckettovsko) negibnost, v capah - kostumografka je.
In kako je z Godotom; njegov sel () je orakelj, skrivnosten in mehak, čudežno notranje ožarjen in zazrt nekam stran, mimo; ob tem v tržaški uprizoritvi ob omembi Godota kot da slišimo škripajoča vrata, ki se hitro prelijejo v hladno, brezčutno, fantastično, elektronsko vesoljsko glasbo (), kot da je stvar njegovega prihoda odvisna od, na primer, rezervnih delov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani