nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Beckettova igra Čakajoč na Godota je eno od velikih, klasičnih in najpogosteje uprizarjanih del dramatike absurda; v njej potepuha in Estragon čakata naslovnega možaka, če sploh gre za možaka, ki se ves čas kot zanalašč ne pojavi in pošilja samo sla s sporočilom, da zdaj sicer še ne, naslednjič pa prav zagotovo pride - zagatno, kot se za moderno dramo spodobi, pa je predvsem to, da nikomur, niti njima samima, ni čisto jasno, ali sta kraj in čas, kjer čakata, povsem prava, saj še za Pozza, ki privede na povodcu Luckyja, potem naslednji dan ne moreta biti čisto prepričana, ali je pravi, pa se jima usede nekako v srce.
Je pa Beckettovo besedilo, tako kot njegov celoten opus, nekako dvoumno in odprto; najprej v določanju količine humorja, ki se skriva v bliskovitih replikah kreatur na odru, ki so polne duhovitih besednih iger in kar dobro zabrisanih štosov, biblijskih aluzij, bistroumnih nesmislov, kot se reče pri klasikih, in sploh vsakršnega materiala verbalne
nature - za kar vse je poskrbel tudi prevajalec v slovenščino in dramaturški sodelavec tržaške uprizoritve. Pa ne le na ravni jezika, tudi globalno obstajajo različna tehtanja Godotove nenavzočnosti; vsem je jasno, da ima zadeva specifično metafizično težo in gostoto, da sodi v isto vrečo podob in primerjav, kot so prazno nebo, presušeni studenci in podobno, le da to potem eni boljše, drugi pa slabše prenašajo, eni vidijo zadevo bolj črno, drugi pa rožnato.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani