nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Festival, ki nasploh odkrito podpira »svetovni kino« in ki je poleg onega v Locarnu tudi med prvimi v svetu predstavil iranski film, je letos prikazal devet njihovih filmov. Če namreč zavrtimo devet od okoli 35 filmov, kolikor jih v Iranu vsako leto posnamejo v povprečju, potem lahko skorajda govorimo o korektnem letnem pregledu, ki pa prinese naslednjo ugotovitev: da tudi Iranci niso popolni v vseh pogledih in da ni vsakdo Kiarostami ali Makhmalbaf; da pa gotovo še vedno držijo nesporni kakovostni primat v svetovnem filmu (v športni terminologiji: tako v kategoriji posameznikov kot »ekipno«), kar potrjujejo, poleg Okusa po češnjah, naslednji: Zrcalo Jafarja Panahija, sicer zmagovalec lanskega Locarna, ki v najboljši domači tradiciji združuje elemente narativnega in dokumentarnega filma; Panahi sicer ni takšen mojster kot oba velikana, toda ko se deklica (tudi junakinja njegovega prvenca Beli balon) sredi snemanja filma odloči, da »se ne bo več pustila
zajebavati s strani filmske ekipe«, dvigne roke od vsega ter se napoti domov - ekipa jo še naprej skrivoma snema, saj ima še vedno pritrjen mikrofon -, se pred gledalcem odvrti marsikatera situacija, ki tako značilno opredeljuje iranski film devetdesetih. V Popotniku z juga Parviza Shahbazija štirinajstletnik z vlakom potuje na počitnice k teti, a se prostovljno žrtvuje in jih preživi »delavno« s tem, ko na poti pomaga nemočni starki.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani