nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Če govorimo o veličini, potem je iranska kinematografija v 90. letih navrgla nekaj največjih in najboljših avtorjev, ki ustvarjajo tako radikalno drugače, izvirno in šokantno, da svetovna filmska javnost vse od prvega mednarodno opaznejšega filma, Kiarostamijevega Kje je hiša mojega prijatelja? (1988), ni hotela ali zmogla dojeti neverjetne nadarjenosti teh ljudi, ki ustvarjajo v eni najbolj »nazadnjaških« dežel na svetu, v pogledu rigidnih cenzurnih posegov seveda.
Tako se zdi na prvi pogled samoumevna naslednja »godardovska« razlaga: če ne moreš ustvarjati po svoji prvenstveni volji - bodisi zaradi establišmenta, cenzure ali financ -, potem izberi drugo pot. In dejansko se zdi, da so bili iranski ustvarjalci prav zaradi moralno-demokratičnih restrikcij v vseh pogledih »prisiljeni« izmišljati si vse te dobesedno nore rešitve, (po navadi iz varnostnih razlogov seveda), zakamuflirane v estetiko mladinskega in celo otroškega filma.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani