nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
A Iranci so bili dolgo festivalska kurioziteta, nekakšen eksotičen dodatek - a le toliko, da so selektorji lahko zaokrožili svoje fiktivne koncepte »world cinema«. Toda nenadoma je iranski film začel vzbujati pozornost; najprej v obstranskih sekcijah Cannesa, Locarna in Rotterdama, sčasoma se je prebil v glavne programe in nazadnje triumfiral - tam, kjer je to najbolj odmevno, v Cannesu. Kiarostami si je z Okusom po češnjah lani, skupaj z Imamurovo Jeguljo, razdelil palmo in tako Iran dokončno postavil na filmsko mapo sveta; hočem reči, tudi za tiste, ki na festivalih gledajo izključno »velike« avtorje. Če govorimo o veličini, potem je iranska kinematografija v 90. letih navrgla nekaj največjih in najboljših avtorjev, ki ustvarjajo tako radikalno drugače, izvirno in šokantno, da svetovna filmska javnost vse od prvega mednarodno opaznejšega filma, Kiarostamijevega Kje je hiša mojega prijatelja? (1988), ni hotela ali zmogla dojeti neverjetne nadarjenosti teh ljudi, ki
ustvarjajo v eni najbolj »nazadnjaških« dežel na svetu, v pogledu rigidnih cenzurnih posegov seveda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani