nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Bolj dosledna je igra; najprej kot, ves krčevit in ponotranjen, iščoč vsako okorno povedano besedo posebej, zazrt mimo množice, »svatov«, in potem njihova in nasploh družbena žrtev, nemočen in obupan. Napor, ki mu ga je povzročala komunikacija in razumevanje prehitrega sveta okoli, se mu je ves čas risal na obrazu, predvsem okoli oči, v mrščenju obrvi, in potem olajšanja v nenadnih, naravnost blaženih razsvetlitvah obraza; ob tej imenitni in premišljeni mimiki pa mu je uspelo dajati težo z arhaičnim nabitim in sintaktično drugačnim govorom; potem, mehka, ožarjena od nepokvarjene infantilnosti, izpod katere se zarisujeta skrb in želja, čudno pasivna in neverjetno odločna, brez vsakršnega strahu pri demonstraciji svojih nadnaravnih moči, pri obvladovanju ognja - nasploh sta bila oba glavna igralca večinoma hrepenevsko zazrta ne samo mimo množice, tudi en mimo drugega, predvsem pa v nasprotju s »svati« ustrezno počasna, kot da se tudi nočeta, ne samo ne moreta prilagoditi
našponanosti okolice, kar je najbolj in do konca pospešeno odigral Rok Vihar kot Shizofrenik, bolj natančno in izrazito, z velikim razponom pa kot narkomanka (pri tej vlogi se zaradi živahnega razvoja narkomanije najbolj pozna letnica nastanka Šeligovega besedila), ves čas kritizirajoča in na robu histerije, neulovljivo nekje med dobroto in agresijo, med dobrikanjem in zastraševanjem, in kot Korbarjeva, suverena, gospodovalna, tip ravnateljice ali kakšne podobne jeklene pedagoginje. Žal pa je ravno hitrost in nezatajevana, pozunanjena agresija svatov v celjski uprizoritvi marsikdaj prekrila in prekričala bolj subtilne, globlje potisnjene pomene in podtone, tako da je bilo odrsko dogajanje manj pregledno, predvsem v tistem delu, ko bi morali biti priče simuliranega poročnega rituala, ko bi torej morala udariti na plan breztemeljnost, zgolj formalnost njihove na nič pripete psevdoobrednosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani