nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Zato ju v čudnem, simuliranem in sprevrženem obredu v njuni luknji poročijo gostilniški »svatje« kar sami, tako za hec in iz objestnosti, da bi dokazali svojo superiornost in da so oni pravzaprav tudi družba, če vzamejo oblast v svoje roke, ju potem maltretirajo in silijo v službo in druge družbene, da izgubi vse svoje čarovne moči in sta še bolj bednika med bedniki, jima potem hudovno razkrijejo njun svetoskrunski izvor, ki je tudi kriv za njuno drugačno, potem pa še svetoskrunstvo njune zveze, da kar umre, oni pa se potem naprej žrejo in do mrtvega objedajo in mrcvarijo med sabo v gostilni, ki je zdaj, ko in ni več, še bolj bleščeča in porazna in »svečana, ... kot da hoče postati hram božji ali gledališki...«
Danes, sedemindvajset let po krstni uprizoritvi in objavi je Šeligova »moraliteta« z napetostjo med neposrednostjo in obdarjenostjo z božjim ter med izpraznjeno, ponarejeno lumpenciviliziranostjo enako aktualna - čeprav se nam je simulacija veliko bolj zažrla pod
kožo - tudi zaradi izredno žmohtnega jezika, ki niha med banalnim, vsakdanjim in nabranimi poplitvenimi citati, pa vse do arhaičnega, iracionalnega, htonskega jezika in. Seveda je tej ločenosti svetov, javnega in zasebnega, sledila tudi tokratna, celjska uprizoritev Svatbe pod režijskim vodstvom, kar je bilo bolj opazno v različnih načinih igre, manj pa, na primer, v scenografiji (), kjer je prehod med prostoroma, med gostilno in »brlogom« obeh zaljubljencev mehak, drugi je zgrajen iz elementov prvega, kot da bi se prelila eden v drugega ali pa kot da sta speta kot siamska dvojčka, tako da se prava razlika med nesrečno bleščavo in pristno umazanijo kar nekako porazgubi in izgine, pa tudi v igri in po atmosferi je gostilniški del nekako preveč stiliziran.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani