nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
O vsem tem bi se lahko pravočasno in verodostojno poučila tudi novinarka, če bi se vljudno in v skladu s profesionalno etiko oglasila v Drami in povprašala o vsem, kar jo zanima. Namesto tega je v svojem članku Sami sebi določijo delo in si nakažejo honorar (Delo, 31. januarja) iz rumenega tiska prepisala laž o mojem domnevnem honorarju za Macbetha - ne pa tudi mojega demantija -, temu pa dodala vrsto drugih neresnic, domnev, špekulacij in kar je še podobne šare iz arzenalov sodobnega »raziskovalnega« žurnalizma; vse to v značilnem obrekljivem stilu, da bi tako ustvarila mračno sliko o poslovanju slovenskih gledališč, še posebej Drame, kar je njen očiten cilj. Sredi tega obupnega »mraka« pa se jasno izrisuje portret: da, na sliki je (v družbi še nekaterih slovenskih gledaliških direktorjev in umetniških vodij): vzorčni (čeprav ne osamljeni) primer kriminalca na čelu ene najpomembnejših kulturnih institucij, ki tako rekoč laže in krade, sam sebi določa delo in honorarje, si
samovoljno prisvaja najboljše kose pogače, drugim pa odteguje in morda kak del njihovega tudi vtakne v svoj žep!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani