nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Prevzet od Zagovora sem zaslutil - nepričakovano, v sovpadu časov -, zakaj so mi v najboljšem primeru nezanimivi in v najslabšem odvratni mnogi fenomeni, ki veljajo za merodajen izraz sodobne slovenske kulture: od govoričenja heideggrovskih in lacanovskih konventiklov do pretencioznih cirkusov Laibacha, ali, od gnosticirajoče praznosti okronanih poetov do psevdopronicljivih intelektualno-tabloidnih kolumn (kakršna je morda tudi tale). Upirajo se mi že v tem, kar jim je skupno, namreč v tem, da so kultura blefiranja: zoprni so mi kot modrovanje, projiciranje, projektiranje, ustvarjanje, formuliranje, miselno artikuliranje, ki taji svoje vzniknjenje v praznem prostoru nevednosti in specifičnosti svojega Sitz im.
Tovrstna sodobna kultura se s sofisticirano pojmovnostjo ali umetniško tehniko (nemara celo z gesto nepojmovnosti ali neumetniškosti) pretvarja, da »ve, kaj se dogaja v Hadu«, čeprav pri sebi ve, da ne ve.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani