nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Na prvem mestu je seveda Ambrozij (340-397), ki predstavlja - tudi s »svojo« ambrozijansko kitico - prehod iz klasične antične poezije v krščansko religiozno izpoved; ker je hkrati dopustil, da so v liturgična besedila prehajale ljudske prvine, je v začetek krščanskega pesništva vgradil tisto dvotirnost visoke in ljudske poezije, ki je obvladovala tudi poznejša stoletja.
Njemu, Ambroziju, in Prudenciju, ki je živel v približno istem času, a je pesniško nagovarjanje zastavil preveč visoko, da bi lahko iz njega nastala obsežnejša tradicija, je posvetil največ pozornosti in prostora. Ob njiju pa je predstavil imena, ki pri nas, vsaj večina, ne sodijo v splošno literarnozgodovinsko vednost, zato jih je smiselno navesti: to so, po abecednem redu,, Beda Častitljivi (Venerabilis), Damaz, Fulgencij iz Ruspe, škof Gavdencij in papež Gregorij (njuna Epitafa),, iz Poitiersa, Juvenk,, Komodijan, Lateran, Viktorin, Optacijan Porfirij, iz Nole, iz, Oglejski, Psevdotertulijan, Sedulij,
Niketa Remezijanski (Te Deum) in Venancij.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani