nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Režiser je svojega Kralja Ojdipa postavil v nekakšno japonsko tradicionalno čajnico ali tempelj, v daljnjevzhodni ikonografski in ceremonialni okvir, kjer pa ni iskal globljih, »antropoloških« ali gledaliških povezav, temveč je nevsiljivo in z občutkom povzel zgolj določen formalni segment tega specifičnega »kraljestva znakov« (R. Barthes), ki lahko v gledališču učinkuje dovolj nevtralno in predvsem »estetsko«. (Sodobno evropsko gledališče se vsaj od Artauda (»Gledališče je orientalsko!«) in Brechta naprej oplaja pri vzhodnjaškem, njegov vpliv je izrazit zlasti v režijah B. in A. Mnouchkine.) Pomembna kvaliteta, ki jo je s svojo »premestitvijo« dobil, je poleg premišljene in učinkovite scenografije ter oblikovanja luči (scenograf Vlado je del prizorišča - jarek na rampi, napolnjen z rižem - celo dobesedno zgradil, kar je značilnost prizorišč Mnouchkine) kontemplativna zbranost, ki se brez odvečne mizanscene osredotoča na to, kar je pri Sofokleju bistveno: na dialogizirano
dramatično pripoved Ojdipove zgodbe, spremljano z nastopi zbora.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani