nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Bolj kot za tradicionalne notranje boje za dušo izrablja Čar duhovništvo očeta Fausa zato, ker mu brez večjih težav omogoča v naslovu romana zajeto prehajanje skozi prerez družbe, skozi različne sloje in druščine, v katere se organizirajo prebivalci mesta; to je natančno in kot da za zmeraj razslojeno na rudniški proletariat, opravljive druščine meščanov, ki imajo vse pod nadzorom, odhakljane prebivalce psihiatrične graščine in krog boemov, ki vsem na očeh, čeprav napol skrit izvaja svoje orgije. Faus je tako, čim se mu ponudi priložnost, poišče pa jo že takoj, upornik proti meščanstvu, togosti in hierarhiji, vrednotam, ki nosijo s seboj zlagan red in dolgčas ter onemogočajo izživljanje njegovega bogatega, preveč bogatega notranjega sveta, vendar pa se zdi, da svobode ne prenaša najbolje. V romanu imajo njegove (pa tudi drugih) blodnje, povzročene z zaljubljenostjo in potem z opijanjem in kar je tega, pomembno mesto; Čar pripovedno
perspektivo uspešno pelje od znotraj navzven, iz sesuvajoče se in zadete imanence v bolj objektivno in deskriptivno pripoved, v rahlo stilizacijo, ki dokončno zaznamuje pozicijo obeh mestnih moštev, ne da bi kdajkoli zdrknil v banalizacijo ali ironizacijo katerekoli vpletene strani.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani