nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Oče Faus, to prvo zaradi poklica in nikakor ne zaradi potomcev, ki bi bil lahko obsojen na obrobno vlogo v kakšni drugi prozi, vkoraka na prizorišče Čarovega za prvenec nagrajenega romana Igra angelov in netopirjev predvsem zato, ker ga nezadržno vznemirja Nasja, fatalka iz rudarskega mesta, sicer pa pripadnica razgibane čezvse in nezmerno žurerske druščine, ki nekako moti ustaljeni drobnomeščanski red sicer blago uspavanega kraja. Spet imamo torej opraviti s tematiziranjem duhovniške razpetosti med poželenje in askezo, le da našega junaka bolj kot prepoved in krivda - svoje erotične želje uspe namreč več kot dostojno izživeti, pa tudi z jemanjem mamil in alkohola se nam prikupi - mučijo prividi in blodnje, dokler na koncu ne ostane na tripu in pristane v psihiatrični utrdbi, kamor se je že prej zatekla njegova ljubezen in kamor jima bodo verjetno v kratkem sledili še nekateri.
Bolj kot za tradicionalne notranje boje za dušo
izrablja Čar duhovništvo očeta Fausa zato, ker mu brez večjih težav omogoča v naslovu romana zajeto prehajanje skozi prerez družbe, skozi različne sloje in druščine, v katere se organizirajo prebivalci mesta; to je natančno in kot da za zmeraj razslojeno na rudniški proletariat, opravljive druščine meščanov, ki imajo vse pod nadzorom, odhakljane prebivalce psihiatrične graščine in krog boemov, ki vsem na očeh, čeprav napol skrit izvaja svoje orgije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani