nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Tisti mračni dnevi, in res so bili mračni, mračni mučni dnevi, polni mraka in muke. Sonca nisem videl, dokler mi ni bilo deset let, in še takrat samo za trenutek, kajti oče, gneven gorostasen skrivenčen škrbav graniten bradavičast gostodlak samoten mož, kakršen je bil, si je izbral prav ta trenutek, da mi je namenil svoje prve besede, svoje prve kaplje modrosti, kajti bil je mož redkih besedi in besede, ki jih je izrekel, so bile zares kaplje modrosti, dragocene kot suho zlato; prav takrat se je namenil spregovoriti, medtem ko sem užival v kratkem premoru med mukami nad svojo glavo in sem se zahvaljeval Bogu in njegovemu Sinu in njegovi materi in vsem svetnikom, ker so mi v tistem trenutku dali uživati radost sončave, spregovoriti s svojim vsemogočnim vsemuukazujočim globokim basovskim baritonovskim glasom, ki je zvenel, kakor bi se ti same globine pekla dvignile v pozdrav, spregovoriti iz jedra svojih genitalij, iz drobovja svojega bitja, besede,
noseče s pomenom, oplojene z namenom, plodne kot pol orala irske dežele, na katerem smo gojili krompir in zelje, pol orala, na katerem smo klečali vsak dan v letu, dokler ni bila prst del nas in mi del nje, in ko je prišel čas, da poberemo krompir in zelje in ju pojemo, je bilo tako, kakor da bi pobirali kose samih sebe in jih jedli.
»Na delo,« je rekel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani