nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Izbor razstavljenih kipov je razumljivo omejen in očitno prilagojen prostoru, tudi ta skopi, a pregledni in učinkoviti prikaz pa jasno potrjuje, da se znameniti cikel enakovredno nadaljuje in da zna umetnik tudi danes prisluhniti zlasti osebnostim, ki so mu blizu ali jih dojema kot duhovno konstitutivne. V klubu Nove revije, kamor jih je postavil na profilirane police arhitekt, so pod novoletnimi girlandami kot pod slavilnimi venci - sicer ne v galeriji, ki bi omogočila profesionalno osvetljavo, zato pa vendar na svojem najbolj pravem mestu, saj bedijo iznad miz in med razobešenimi faksimili svojih rokopisov kot utelešeni duhovi tistih, ki v stiskah časov najbolj občutijo dejavni nemir in nosijo v sebi ob vsej veri in zaupanju v moč ustvarjalnosti tudi stalno negotovost, notranji zanos, bolečino in strastno krčevitost. Vse to pa jim ne živi le v slikovitih pogledih, ki navadno kipe najbolj oživljajo, nemo zgovornih ustih ter razsekanih ali razbrazdano razritih čelih, marveč
se razkriva tudi iz tkiva njihove celotne živo utripajoče, od življenja razžrte površine, ki jo - razbičano pod Tršarjevimi prsti - jasno razpoznavamo kot materializirano tkivo večno nemirnega duha.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani