nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Tretji slovenski bienale ilustracije v galeriji ljubljanskega Cankarjevega doma, ki je svoja vrata zaprl 18. decembra, je izpričal podobno ustvarjalno stopnjo kot oba dosedanja, brez posebnih presenečenj, a z značilno kvaliteto, ki bi jo utegnila zamrtje naročil in brezbrižnost urednikov zavreti bolj kot kako drugo zvrst umetnosti, ker nastajajo ilustracije z namenom, da dožive polno uresničitev šele v knjigi.
Zato so izvirnike na razstavi prvič doslej spremljale tudi knjige, ob katerih se lahko ponovno sprašujemo, katera je prava podoba ilustracije: ali knjižno slikarstvo, ki v resnici niti ni knjižno, saj vise podobe izvirnikov samostojno in jih s knjigo povezuje le motiv, tako kot velik del starejšega slikarstva, ali z oblikovanjem povezana in v knjigi natisnjena podoba. O tem je mogoče razpravljati, dejstvo pa je, da pravi umetniški pečat ustvarjalca največkrat in najbolj neposredno kaže, vsaj v slikarsko rafiniranih primerih,
le izvirnik, ki ga gledamo na razstavi kot siceršnjo sliko; kot knjižna ilustracija v pravi funkciji pa podoba v resnici pogosto zaživi šele kot boljša ali slabša reprodukcija.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani