nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Živimo pač v prozaičnem, ciničnem in blaziranem času diktata racionalnega, ko je pojem usodne ljubezni samodejno določen kot sentimentalnost in patetika, samomor kot predmet statistike, avra umetniškega genija je zbledela skladno z avro umetniškega dela, vse nekdaj skrivnostne, nedotakljive teme, ki so imele poleg negativnih tudi svoje izrazito pozitivne strani, so detabuizirane, navidezno so razkrite vse skrivnosti fizičnega in metafizičnega sveta, nekdanji umetniški, intelektualni, politični, modni ... centri sveta - v primeru Uroka Pariz - so izginili v globalni razpršitvi in nivelizaciji svetovnih metropol, namesto epoque živimo danes v medijsko diktiranem ozračju stalno grozeče kataklizme svetovnih dimenzij, skratka navidezno bi lahko s koncem 19. stoletja potegnili bore malo vzporednic.
Vendar je takšen vtis morda povsem napačen, vprašanja, samospraševanja, želje, hrepenenje, iluzije in ideali so morda povsem identični, le njihova identifikacija in prezentacija sta se
izgubili v inteligibilni medijski hiperprodukciji. Če je bila nekdaj zgodovina merilo, po katerem smo se orientirali v času in detektirali resnične in navidezne »novosti« in »napredek«, je zdaj to merilo izginilo, vrednost in relevantnost družbeno in predvsem medijsko priznanega se spreminjata iz trenutka v trenutek, lestvica pomembnega oziroma nepomembnega je obravnavana z enako pozornostjo oziroma nepozornostjo, zgodovina je izobčena, zgodovinski duh pozabljen ali marginaliziran, percepcija sveta se zdi že od vekomaj takšna kot danes, torej zakodirana v vsej svoji površni totaliteti in brezprizivnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani