nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Urok Victorie Benedictsson je anahronistično delo, saj združuje vse dramatične elemente, s katerimi danes, vsaj na odru oziroma nasploh v polju umetnosti, ne vemo več kaj početi. Živimo pač v prozaičnem, ciničnem in blaziranem času diktata racionalnega, ko je pojem usodne ljubezni samodejno določen kot sentimentalnost in patetika, samomor kot predmet statistike, avra umetniškega genija je zbledela skladno z avro umetniškega dela, vse nekdaj skrivnostne, nedotakljive teme, ki so imele poleg negativnih tudi svoje izrazito pozitivne strani, so detabuizirane, navidezno so razkrite vse skrivnosti fizičnega in metafizičnega sveta, nekdanji umetniški, intelektualni, politični, modni ... centri sveta - v primeru Uroka Pariz - so izginili v globalni razpršitvi in nivelizaciji svetovnih metropol, namesto epoque živimo danes v medijsko diktiranem ozračju stalno grozeče kataklizme svetovnih dimenzij, skratka navidezno bi lahko s koncem 19. stoletja potegnili bore malo vzporednic.
Vendar je takšen vtis morda povsem napačen, vprašanja, samospraševanja, želje, hrepenenje, iluzije in ideali so morda povsem identični, le njihova identifikacija in prezentacija sta se izgubili v inteligibilni medijski hiperprodukciji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani