nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Petnajst kratkih zgodb nobelovega nagrajenca Rabindranatha Tagoreja (1861-1941), indijskega pesnika in pisatelja, slikarja, skladatelja in glasbenika, ki je svetovno književnost zaznamoval s svojim eteričnim, v duhovnost razprtim etosom na eni strani in družbeno kritiko na drugi, je prvi Neevropejec, ki mu je bila leta 1913 podeljena Nobelova nagrada za književnost za drobno knjižico pesmi, ki jih je sam prevedel v angleščino, v slovenščini pa jih imamo (doslej je v domačem jeziku izšlo 29 njegovih knjig) pod naslovom Gitandžali, žrtveni spevi ali darovanjke v prevodu in Modra. Tagore, sin iz brahmanske kaste bogate, v Kalkuti živeče bengalske družine, ki je bila pod vplivom njegovega očeta odprta tako do novosti zahoda (se zavzemala za reformacijo družbe, emancipacijo žensk, mehčanje trdega kastnega sistema) kot tudi do globin duhovne tradicije hinduizma in indijskega kulturnega izročila, je za zahodnjake postal mistični glas indijske duše, ki odzvanja tako v njegovi
poeziji kot tudi v prozi, v kateri obravnava specifične, indijski kulturi lastne teme, recimo bolečine okostenelega tradicionalnega družbenega kastnega sistema ali položaj žensk v zgodbi Ženino pismo (ženska zapusti moža in odide v samostan) ali v Zgodbi, ki jo je povedal gath (nastala po samomoru njemu bližnje svakinje). Ob izčrpni spremni besedi je knjigi dodan tudi Slovarček, ki je za navigacijo po indijski kulturni in duhovni tradiciji skorajda neobhoden, a žal v razlagah posameznih pojmov površen in nenatančen. M. M.
Müller v Ljubljani
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani